Kontakt

"Asketske, pred prostorsko kuliso postavljene in do kosti razgaljene figure so že nekaj časa odločilne v prepoznavanju Vozljeve avtorske specifike. Tudi najnovejša dela v olju nadaljujejo z likovno interpretacijo njegovega posebnega, včasih celo zaprtega predstavnega sveta, četudi je ogrodje počasi in neopazno pokrila muskulatura in koža. Razgibane postave še naprej ostajajo tipizirane in kljub mehki obdelavi in toplemu inkarnatu učinkujejo distancirano in aseksualno. Če si pomagamo s predstavnimi vzorci obče ikonografije, nam simbolična govorica redkih oblik in prispodob pojasni na videz nemara nelogično ljubezen avtorja do form, ki jih srečujemo manj pogosto, in še to navadno le kot atribute v določenih uveljavljenih pomenskih zvezah. Ni težko ugotoviti, da Vozlja, čeprav ne zanika njegovega psihološkega faktorja, zanima človeško telo predvsem v fizičnem, materialnem pomenu, njegova sposobnost gibanja in prizadevanja po obvladovanju prostora, ki je, a o tem pozneje, izrazito abstrakten, umeten in brez tendence po simulaciji globine. Vse figure pa praviloma beležijo iz slike ali vanjo v silovitih skokih, pregibih in zasukih, da imamo včasih občutek, da posnemajo gibko premikanje športnikov. Najbrž jim ne moremo pripisati obrednih gest, ki jih podobne pozicije lahko skrivajo, pač pa lahko te upodobitve z gotovostjo povežemo s simbolično tendenco po svobodi zunaj vsakdanjega toka življenja, nekonformizmu in gibanju, razbijanju statike in s tem progresiji. V razumevanju pomena kosti, ki jo napačno interpretiramo izključno kot metaforo za smrt in zlo, najdemo dokaj enotne pojme v različnih ikonografskih predlogah. Kot zgradba telesa, njegov osnovni in zato stalen element, je kost simbol čvrstosti in moči in praelement bitja. Od tod izhaja tudi vera v njeno neuničljivost, trajnost in regenerativno sposobnost, spričo katere je bitje v njegovi kompleksni, ampak zgolj v tej obliki, nesmrtno. Menim, da se prav v okviru teh pojmovanj še najlaže približamo Vozljevim likom, ki jih moramo razumeti kot metaforične spopade posameznika s svetom, njegovo voljo po preživetju in moči, s katero lahko spreminja sebe in prostor, ki ga s svojim gibanjem tudi definira."